Ponavljam še enkrat; stil in rešitve v Hemonovih romanih so izjemni, prav tako posluh za detajle, a manjka mu sklenjenosti, izpeljave, občutka za oblikovanje večje celote, epskega momenta. Se pa po branju Knjige mojih življenj lepo vidijo prehodi, vidi se, kako je Hemon kose resničnega življenja vtkal in postavil v svoja dela, ki začnejo s tem dejanjem nositi oznako: fikcija. To je zanimiv pogled v pisateljsko delavnico, bralčevo skoraj neposredno spremljanje faktov, ki so se po nekakšnem »čarovniškem procesu« transformirali v domišljijo in se v njej udomačili.

Umetniška dela različnih zvrsti, naj bodo to slike, glasba ali pa knjige, s svojo atmosfero in občutkom, ki ga pošiljajo prejemniku, vedno asociirajo na določene barve. Včasih so te barve popolnoma jasne in enoznačne, razločne in čiste, včasih pa gre za prehode, za drsenje, za skupek različnih odtenkov. Recimo: glasba ameriške skupine The Grateful Dead je čista solarna vibracija določenega časa in prostora, njena barva je najbrž rumena ali pa sinjemodra, glasba iz osemdesetih let prejšnjega stoletja (Joy Division, Nick Cave) pa je njeno diametralno nasprotje, je izrazito temna. Temačna. Črna. Ali pa: Bonnardove slike so sončne in tople, dobesedno prežarjene z mediteransko svetlobo, slike ameriškega slikarja Edwarda Hooperja pa, kljub nekemu občutku mirnosti, ki ga dajejo figure na njih, nekje v ozadju delujejo zlovešče in temno. Preteče.

Če to prenesem na Hemonovo pisanje, se mi zgodi podobno kot ob poslušanju katerega od t. i. darkerskih bendov iz osemdesetih. Zabredem v temo. Je to zato, ker se je formiral v tistem času in je bil v odraslo življenje iniciiran v takšnem duhu? Ali pa je to neka poteza, neka značilnost, ki jo prinesemo s sabo na svet in jo s sveta tudi odnesemo? Ali pa je življenje tisto, ki nekaj, kar smo prinesli s sabo, osvetli in potencira ali pa odmakne, skoraj zavrže in s tem naredi za nepomembno? Ali pa je to mogoče usoda?