Generalno vprašanje za vse zvrsti umetnosti je, zakaj bi se hranili s takšno duhovno hrano, če se ji lahko, drugače kot nekaterim drugim stvarem, ki nas čakajo v življenju, preprosto izognemo?
Ko sem bil otrok, sem gledal neki dokumentarni film o živalih. Oče je sedel v fotelju, jaz pa sem ležal na kavču. Bil sem na pragu bolezni. Bilo mi je slabo in slabosti se je začela pridruževati vročina. Dokumentarec je bil podoben večini dokumentarcev o živalih: raziskava navad posamičnih vrst in seveda tudi njihovega neizogibnega prehranjevanja – kača žre jajca ali nekaj podobnega. In tisti prizori ubijanja in žretja so se nekako spojili z mojo boleznijo, se prelili vanjo, v mojih vročinskih blodnjah postali njen neodtujljivi del, in tudi ko sem čez nekaj dni zdrav in brez slabosti in vročine gledal ponovitev tega istega dokumentarca, so se neki bolezni podobni občutki vrnili, kot se še vedno vrnejo vsakokrat, ko se spomnim na tisti dogodek in tisti dokumentarec iz otroštva. Aleksandra Hemona sem bral v skoraj identičnem psihofizičnem stanju. In to psihofizično stanje se je spojilo z vsebino knjige in s sredstvi, ki jo podpirajo: strukturo, zaporedjem pripovedovanega, stilom.

Knjiga mojih življenj ni prva njegova knjiga, s katero sem se srečal. Takoj ob izidu sem prebral Nowhere Mana in ne takoj po izidu tudi Projekt Lazar. Obe deli sta, v nasprotju s Knjigo mojih življenj, izmišljiji. In pri obeh sem imel podoben občutek (prve seveda ne znam več obnoviti, ker je od tega minilo že precej časa); na mikroravni – detajli, stil, posamični stavki, podobe – sta se mi zdeli izjemno dobri, na makroravni – ravni pripovedi kot celote – pa mi je nekaj manjkalo. Prvo pokvari nekakšen napol psihedeličen, postmodernističen konec, pa tudi z drugo sem imel neke težave, a manjše kot s koncem prve. Teh in takšnih problemov s Knjigo mojih življenj nisem imel.